Palazzo Locatelli - Piazza XXIV Maggio, 22 - Tel 0481.637111, Fax 0481.637112


Search & Find

Quick search

advanced search





ZGODOVINSKI DROBCI

Zgodovina naseljevanja

Gonfalone
gonfalone

Krmin (13o  40' 08'' zemljepisne dolžine, 45o  90' 04'' severne zemljepisne širine, 63 m n.m.).
Ime izvira iz predlatinske osnove: verjetno je šlo za ime osebe ali ljudstva (Karmi), po katerem naj bi se poimenovalo tudi galsko pleme Karmonski ali Karmoneški Galci. Pleme je nosilo ime po podlasici ali kuni (in sicer po vrsti karmun v retoromanskem jeziku in harmo v staronemškem jeziku), za katero je izdelalo svoj totem. Kot sama etimologija dokazuje, ima kraj zelo star izvor. Obkroža ga raznoliko okolje, ki so ga človeški posegi dolgoročno oblikovali, ne da bi mu kvarili sijaja.
Zgodovino kraja in ljudi, ki so ga prebivali, dokazujejo številne sledi: ceste, ki delijo ravnino, vinogradi, ki oblikujejo gričevje, polja in domačije, vile in palače, spomeniki, hiše in dvorišča, zvoniki in cerkve, arheološke najdbe. Sledi se redčijo v sorazmerju s časovnim odmikanjem od dogajanj, na katera se nanašajo.

Lep primer je Krminska gora. Obvladali so jo Rimljani, nato je prešla v last oglejske kolonije (leta 181 pr.n.št.), ko so jo verjetno opremili z utrdbo v 2. stoletju p.n.št. in jo vključili v obrambni sistem po vdorih Kvadov in Markomanov. Prav tako je povsem verjetno, da je vzpetina v 5. stoletju, med velikimi selitvami barbarskim ljudstev, nudila zavetišče krajevnemu prebivalstvu.

Za časa Langobardov se je utrdba (castrum), postavljena na Krminski gori, uspela upreti navalom Avarov v 7. stoletju. Okrog 20 let kasneje, leta 628, je Krmin postal sedež patriarhov. Kot posledica zapletenega spora teološko političnega značaja, ki ga poznamo kot »razkol treh kapiteljev«, sta bila izvoljena hkrati dva patriarha: eden se je zatekel v Gradež, drugi je prenesel sedež patriarhata v Krmin, ki je bil varnejši in ne preveč daleč od Ogleja, na katerega se je še navezovalo poimenovanje metropolitske pokrajine.

castello di Cormons
rievocazione storica

Sčasoma, ko so se latinski in drugi staroselci ter langobardski priseljenci dodobra integrirali, ko so se sporazumele politična, škofijska in vatikanska oblast, so odcepitev presegli in leta 731 so potrdili veljavnost obeh patriarhalnih sedežev. Leta 737 je oglejski patriarh premestil svoj sedež iz Krmina v Čedad, pomembno in cvetoče mesto langobardskih knezov, ki je seveda bilo primernejše od bolj podeželskega Krmina, potem ko se je obrambna črta premaknila severneje na tok reke Drave. Grad na Krminski gori je verjetno nudil zatočišče prebivalstvu med vdori Ogrov med 9. in 10. stoletjem. Med naknadno reorganizacijo cesarske oblasti za časa Otonovega vladanja je slednji daroval Krmin oglejskemu patriarhu (964).
Ker je mestece ležalo na območju, ki so ga meniški redi namenili pridelovanju kmetijskih proizvodov in so vanj ali v njegovi bližini potekale pomembne trgovske in romarske ceste, je zopet pridobilo svoje strateške vloge. Zaradi tega je postalo predmet zamenjav in zahtev, ki so jih postavljale razne oblasti v zvezi s porazdelitvijo svojih upravno gospodarskih moči, ki so zavisele od posesti zemljiških površin, med raznimi samostani in goriškimi grofi, ki so zastopali oglejske patriarhe, ter med slednjimi zaradi medsebojnega konflikta interesov.
Spor in prilaščanje Krmina kot mejnega kraja med dvema gospodarjema, ki sta si oba želela regionalno prevladati na tem ozemlju, sta sodila v krajevne politične dinamike, hkrati pa v širši okvir prevlade na Apeninskem polotoku, za kar sta se trgala cesar in papež. Napetost se je razrešila z dodelitvijo krminskega gradu goriškim grofom ob koncu 13. stoletja, ko je papeževa suverenost podlegla francoski hegemoniji, oglejski patriarhat pa se je omejil na krajevno predstražo proti cesarstvu in protipapeškim gibelinom.
Stalno vojno stanje je prisilil krajevno prebivalstvo, da je tudi ob vznožju Krminske gore zgradilo nekaj malega utrdb. Gre za tako imenovane »cente« - utrjena naselja, ki so nastala v 13. stoletju z nekaterimi osnovami že v 10. stoletju; nekaj arhitektonskih znakov je še ostalo v urbani strukturi, ki je sčasoma doživela mnogo sprememb.
Grad je prešel pod popolno nadzorstvo goriškega grofa, varovala pa ga je posadka sestavljena iz mož, ki so mu bili povsem zvesti in so sčasoma snovali tam tudi svoje družine. Slednje (Sbruglio, Neuhaus, Floyaner, Dornberg, Strassoldo in Ungrispach) so postale zelo pomembne in nekako prevladale nad ostalimi.  Od Ungrispachov je Krmin prevzel tudi grb.

Benetke osvojijo Oglejski patriarhat

Stanje se je spremenilo šele, ko so Benetke osvojile oglejski patriarhat (1420).

Goriški grofi so tedaj zašli v vrtinec političnih iger velikih sil: Benetke, Habsburžani, Ogrska pod vodstvom Matije Korvina. Za obrambo pred turškimi vpadi, ki so si v letih 1477 in 1478 sledili s Kranjske tudi do Krmina, je Beneška republika Serenissima zgradila utrdbe ob bregovih reke Soče, to se pravi na goriškem ozemlju.

Leonhard, zadnji goriški grof, se je odločno odzval in podpisal dedno pogodbo s Habsburžani. Leta 1497 je odstop goriških gradov raztresenih po Furlaniji, med njimi tudi krminskega Maksimilijanu I, nekako napovedal kasnejša dogajanja, ko so vsa grofovska posestva ob Leonhardovi smrti leta 1500 prešla pod Habsburžane. Istega leta je cesar Maksimiljan potrdil statute, ki si jih je krminska krajevna skupnost oblikovala leta 1436, da je uredila dejavnosti svojih ustanov, in so predvidevali povezanost med prebivalci naselja ter gornjega gradu.
Krmin je na ta način postal mejno mesto med Beneško republiko in cesarstvom, kamor je pripadal; na ta način pa se je njegova strateška pomembnost povečala. Potem ko je izbruhnila vojna med Benetkami in cesarstvom, so ga prve osvojile leta 1508 in ga nato izgubile ter ponovno osvojile leta 1511. Grad je znova prešel v avstrijsko posest leta 1514 in tedaj so ga porušili. Podpis mirovne pogodbe v Wormsu (1521) je dokončno dodelil Krmin cesarstvu. V spopadih med Avstrijo in Benetkami v letih 1615 – 1617 je naselje bilo le deloma soudeleženo. Zaradi tega je lahko uspešno razvijalo svojo vlogo trgovskega središča, ki mu jo je namenila namestitev na prehodu med Brdi in Furlansko ravnino. V 15. in 16. stoletju so razni med seboj dokaj usklajeni gradbeni posegi spremenili videz kraja, ki je prej bil značilen po obrambnih gradnjah.

Sedaj je Krmin (7.530 prebivalcev) zaradi svojega zemljepisnega položaja največje naselje v Brdih in predstavlja stičišče za različna gospodarska območja: gozdno vinogradniško, ki prevladuje na gričevju, in kmetijsko industrijsko v ravnini.